Pohod v gore, prave gore

Že vse poletje sem imel željo, da otroka odpeljem v gore. Pogovori o poti so se ponavadi končali z željo plezanja po skalah. Torej več kot je skal, bolje je. Seveda takoj odpadejo razni družinski hribčki, planšarije in podobno. Kaj je lahko lepšega kot hoditi in plezati v senci našega očaka. Cilj je Luknja, kot se imenuje preval med dolino Vrata in Zadnjico v Trenti. Pot je ravno prav zahtevna s pravimi gorskimi ovirami tudi meliščem, jeklenicami in tako naprej. 

Zjutraj, resnici na ljubo je bilo precej pozno za prave gornike, smo se odpravili na pot. Mimogrede smo pobrali še strica Borisa, ki se je odločil sodelovati in po dobri uri vožnje prispeli na parkirišče pred Aljaževim domom v Vratih. Nahrbtnike na rame in pot pod noge.

Začetek poti

 Sonce je lepo grelo vendar pa je steno in vrhove pogosto zakril kakšen oblak. Otroka sta hotela preplezati vse kar sta opazila na poti. Tudi spomenik, sicer v spomin partizanom gornikom, ni bil varen.

Nadaljevalo se je v čedalje bolj vročem soncu. Žeja je bila velika in tako so nam zaloge vode  hitro pošle. Na srečo je Triglavska Bistrica še tekla. Kako je to osvežujoče.

Plastenke smo napolnili in se odpravili naprej. Seveda nismo napredovali tako hitro kot je predvideno na kažipotih, pa še lakota nas je ujela. Našli smo primerno skalo, sonce se je skrilo in tako smo imeli odličen odmor za malico.

Po malici pa polni nove energije naprej. Kot bi jima nalil bencina. Še sam sem jih komaj dohajal.

Sicer pa višje kot smo šli, bolj zahtevna je bila pot. Pot melišču navzgor je predstavljala še poseben izziv. Morali smo se naučiti pravilnega gibanja, iskanja opore in tako uspešno premagali drsečo oviro.

V zadnjem delu pa še jeklenice in klini. Kakšno veselje. 

In potem vrh, naš cilj za danes.

 Srečali smo veliko planincev. Veliko tujcev,. Tako Nemcev, kot Avstrijcev, Hrvatov pa tudi iz Srbije in kdo ve od kod še. Na vrhu nas je fotografira angleško govoreči par.

Na eno stran pogled v Trento, na drugo stran pa naša pot. Razgled je bil zelo lep. Vse do Mojstrane. Kažipoti, ki kažejo pot čez Plamenice pa nam kažejo tudi izziv, ko bosta otroka nekoliko večja. Sam sem se po poti čez Plamenice že povzpel na vrh. Je zahtevna, vendar, če ni vrtoglavice, je res enkratna in jo priporočam. Čelada pa le naj bo na glavi. Pa morda tudi samo  varovalni komplet.

Stric Boris nas ni utegnil čakati. Na vrh je prišel precej pred nami. Ko smo ga srečali na njegovi poti navzdol je potarnal, da je megleno, da mrzlo piha pa še melišče je zoprno. Kljub temu se otroka nista dala. Vse sta zmogla. Pa še lepo vreme nas je pričakalo. Spust po melišču pa je bil še posebno doživetje. David je tako užival, da je vse skupaj primerjal kar z lunaparkom. Tudi kašen padec ni pokvaril vzdušja.

Za konec pa še skupna fotografija po zaključeni turi.

Pot: Vrata (1015 mnv) - Luknja (1758  mnv) - Vrata

   Potreben čas: 4,5h (po smerokazih) naš je bil krepko daljši.