sobota, 18. november 2017

Mici iz ulice

Prejšnji teden smo na poti iz šole na parkirišču našli malo kepico. Smukala se je okoli našega avta. Nikjer  ni bilo videti nikogar za katerega bi lahko sklepali, da je lastnik. Kaj narediti? Vzeli smo jo domov. Vsi navdušeni, še posebej pa otroka.
Pri veterinarju smo izvedeli, da je stara 8 tednov. Dobila je tabletke proti glistam in vso premo. Od stranišča, igral, plezala in tako naprej.



Dobila je svojo dekico, ki jo je takoj vzljubila. 





Plezanje in lovljenje sta prav gotovo najljubši opravili. 



Tako je ostala pri nas nekaj dni. Peljali smo jo tudi na cepljenje proti mačjim boleznim. Na žalost je  nismo mogli obdržati. Imam preveč težav z alergijo. Smo pa ji našli nov dom pri stricu Borisu. Tudi obiskali smo jo že na novem domu in se prepričali, da ji je lepo. Ima pa novo, bolj "fino" ime. Sedaj je Xena, saj živi v Ljubljani in Mici nekako ne sede. Smo pa teh nekaj dni prav vsi uživali.
Seveda pa nisem izpustil priložnosti za "fotosešn".




petek, 20. oktober 2017

Debela peč


Sobota. Megleno in oblačno jutro v dolini.Napoved pa obetavna. In smo šli. Na Debelo peč. Prvi dvatisočak. 2014m natančno. Parkirali smo na Medvedovi konti in se odpravili. Po nekaj metrih hoje smo že dosegli sonce, ki nas je nato spremljalo ves dan. Z Debele peči je krasen razgled na Triglav, na Pokljuške gozdove in okoliške vršace.



Pot je krasna. V začetku nekaj malega makadamske ceste, potem pa pot skozi gozd 
in že pridemo do pašnikov pri Blejski koči.







Pri Blejski koči smo si privoščili malo odmora in malice. 
Seveda nas je čakalo še kar nekaj poti.


Nad Blejsko kočo se odpira čudovit pogled na zlate, s soncem obsijane, macesne.



Babi in Dedi sta navdušena nad mladima planincema. 
Seveda pa tudi vnučka obožujeta skupne pohode.



Tudi nekaj plezanja je bilo.



 Na vrhu nas je Nika vse vpisala v knjigo. Kot prava planinka. 
Prvi dvatisočak je zabeležen. 





Metanje kruha kavkam, ki so nam lepo pozirale.

Še skupna slika z vrha. V ozadju Triglav. Cilj za naslednje leto.


  Tudi pot navzdol ni skoparila z razgledi, barvami, čudovito jesensko toploto,...




 Osvetljeni z zadnjimi sončnimi žarki smo zapustili Blejsko kočo, se odpravili do parkirišča in proti domu. Vsi navdušeni nad čudovitim dnevom in doseženim ciljem.  Res čudovit izlet, v vsakem letnem času. Je pa verjetno res najlepše sedaj, v jesenskih barvah.



ponedeljek, 09. oktober 2017

Belopeška jezera

Izlet na Belopeška jezera je lep ob vsakem letnem času in ob vsakem delu dneva. Prav gotov pa je zjutraj najlepše. Če pa dodamo še paleto jesenskih barv, ožarjenih od sonca, pa je pravzaprav že kičasto. In takšno je bilo to jutro. Mrzlo, a jasno in mirno. Sonce je na Kranjskogorski strani že sijalo, v dolini jezer pa le sramežljivo osvetljevalo vrhove.

Ožarjeni so le vrhovi. Sonce se le težko prebije čez Mangrt.

Voda je kristalno čista, V vodi vidiš vsako podrobnost.
Ko sonce osvetli obarvane liste, dolina zažari.
  Sonce se je dvigalo in žarki so dosegli vedno večji del doline. 


Najprej osvetli vrhove smrek.
Počasi se svetloba širi preko dreves.
 

Pozno dopoldan je sonce premagalo gore in osvetlilo vse. 



Ob takih razgledih se spočije duša in sprostijo misli. 



Naslednji teden pa v gore. Po zlate macesne.