petek, 20. oktober 2017

Debela peč


Sobota. Megleno in oblačno jutro v dolini.Napoved pa obetavna. In smo šli. Na Debelo peč. Prvi dvatisočak. 2014m natančno. Parkirali smo na Medvedovi konti in se odpravili. Po nekaj metrih hoje smo že dosegli sonce, ki nas je nato spremljalo ves dan. Z Debele peči je krasen razgled na Triglav, na Pokljuške gozdove in okoliške vršace.



Pot je krasna. V začetku nekaj malega makadamske ceste, potem pa pot skozi gozd 
in že pridemo do pašnikov pri Blejski koči.







Pri Blejski koči smo si privoščili malo odmora in malice. 
Seveda nas je čakalo še kar nekaj poti.


Nad Blejsko kočo se odpira čudovit pogled na zlate, s soncem obsijane, macesne.



Babi in Dedi sta navdušena nad mladima planincema. 
Seveda pa tudi vnučka obožujeta skupne pohode.



Tudi nekaj plezanja je bilo.



 Na vrhu nas je Nika vse vpisala v knjigo. Kot prava planinka. 
Prvi dvatisočak je zabeležen. 





Metanje kruha kavkam, ki so nam lepo pozirale.

Še skupna slika z vrha. V ozadju Triglav. Cilj za naslednje leto.


  Tudi pot navzdol ni skoparila z razgledi, barvami, čudovito jesensko toploto,...




 Osvetljeni z zadnjimi sončnimi žarki smo zapustili Blejsko kočo, se odpravili do parkirišča in proti domu. Vsi navdušeni nad čudovitim dnevom in doseženim ciljem.  Res čudovit izlet, v vsakem letnem času. Je pa verjetno res najlepše sedaj, v jesenskih barvah.



ponedeljek, 09. oktober 2017

Belopeška jezera

Izlet na Belopeška jezera je lep ob vsakem letnem času in ob vsakem delu dneva. Prav gotov pa je zjutraj najlepše. Če pa dodamo še paleto jesenskih barv, ožarjenih od sonca, pa je pravzaprav že kičasto. In takšno je bilo to jutro. Mrzlo, a jasno in mirno. Sonce je na Kranjskogorski strani že sijalo, v dolini jezer pa le sramežljivo osvetljevalo vrhove.

Ožarjeni so le vrhovi. Sonce se le težko prebije čez Mangrt.

Voda je kristalno čista, V vodi vidiš vsako podrobnost.
Ko sonce osvetli obarvane liste, dolina zažari.
  Sonce se je dvigalo in žarki so dosegli vedno večji del doline. 


Najprej osvetli vrhove smrek.
Počasi se svetloba širi preko dreves.
 

Pozno dopoldan je sonce premagalo gore in osvetlilo vse. 



Ob takih razgledih se spočije duša in sprostijo misli. 



Naslednji teden pa v gore. Po zlate macesne.


petek, 06. oktober 2017

Trenta, Lepena

V soboto zjutraj sem našel čas za hiter foto potep v Trento. Sicer ni bilo čisto tako mišljeno. Prvi cilj so bila Mangrtska jezera. Vendar pa je bilo oblačno nebo. Bolj, ko sem se bližal Kranjski gori, bolj je bilo oblačno. In sem se odločil, da jo mahnem čez Vršič. Na vrhu pa se je prikazalo jasno nebo. Odpravil sem se proti Lepeni. Tam sem že pred leti našel čudovite tolmune, male slapove in mir. Nikjer nikogar. Res čudovito. 

 Voda je kristalno čista, jesenske barve pa še dodajo čar.






Tudi sonce je našlo pot skozi drevesne krošnje.

 

Ti prekrasni slapovi se na koncu zlijejo v Sočo. Sonce je še ni osvetlilo. 


Smaragdna reka je povsem primerno ime za čudovito Sočo.


Gornja slika je posneta na izhodu iz Soških korit.
Ob koritih Soče se vije krasna sprehajalna pot. Ob tej poti lahko opazujemo Sočo, kako se vije skozi ozka korita, zarezana v skalo.



 In še ena z Vršiča. Macesnom še malo manjka do zlate barve. Višje kot greš bolj so rumenkasti.