nedelja, 06. november 2016

Bavarski gozd


Po petih letih sem spet uspel obiskati Bavarski gozd. Tokrat, na moje veliko veselje, s celotno družino. In to je res pravi dogodek za vse. Opazovanje živali, iskanje, čakanje in spraševanje ali jih bomo sploh uspeli videti. Nekatere so bile bolj dejavne druge manj vendar pa je že sam sprehod po gozdu super doživetje. Otroka sta uživala, da je kaj. Vsako skalo in korenino je bilo potrebno preplezati ali preskočiti.



Prvi dan smo v glavnem preživeli na poti. Vožnje je dobrih šest ur. Nastanili smo se v penzionu in
popoldan odpravili v gozd. 


Ker je bil na ta dan praznik je bilo kar veliko ljudi in tudi živali ni bilo ravno na spregled. Vseeno smo uspeli najti bizone, ki jih je David tako želel videti. na tej opazovalni točki je vedno malo obiskovalcev. In tudi sedaj smo bili sami. No, skupaj z bizoni.



Že precej v mraku smo opazili tudi risa in medvede. Vendar pa je bilo za fotografiranje že pretemno.

Naslednji dan nas je zjutraj pričakalo deževje. Vendar pa nas to ni ustavilo. Takoj, ko se je umirilo smo se odpravili iskat nove dogodivščine. Kot rečeno. Nobena skala ni bila varna pred napadom našim malih dveh.




Vreme se nas je usmililo. Občasno je posijalo tudi sonce. Obiskovalcev je bilo malo, zato pa sreče z opazovanjem živali toliko več. Najprej vidra in njeni mladiči, potem divji prašiči in tako dalje.







Prašiči so se približali, da bi se jih lahko skoraj dotaknil. Je bilo kar precej adrenalina. Obisk pri medvedu je tudi uspel.







 Volkov pa v prvih dveh dneh ni bilo videti. Ogledali smo si tudi celo vrsto različnih ptic. Od planinskih orlov in sokolov do jerebic in divjega petelina.



Vendar pa smo želeli videti tudi volka. In nam je uspelo. Potrpežljivost se slej ko prej povrne.


Pa tudi jeleni in košute so se nam izmikale. Ampak vztrajnost in zgodnje jutro sta nam pokazala tudi jelena v vsej svoji veličastnosti. 


Moja velika želja pa je bila narediti vsaj en dober posnetek risa. Četrti dan je tudi to uspelo.


Za konec pa smo se sprehodili po leseni brvi, ki vodi med krošnje dreves. Ves čas so nastavljene  informativne table, ki nas obveščajo o življenju gozda. za veliki finale pa te pot popelje na vrh stolpa kjer je lep razgled na okoliško pokrajino.





Pogled proti tlom.
Pot nas pelje višje in višje nad krošnje dreves.
Sredi stolpa rastejo smreke in bukev. Res super zadeva.

Z obiskom vrha tega stolpa pa se je končal tudi naš obisk  Nacionalnega parka Bavarki gozd. 
Vendar pa smo bili enotni, da se še vrnemo.










Ni komentarjev: