Zober

ZOBER (Evropski bizon)

Bitje iz preteklosti stoji pred nami kot že rah­lo načet spomenik. Tona žive teže z gromozansko grbo na plečih velikosti človeka, obdana s štrenastim črno-rjavim kožuhom na sršeče kosmatih nogah. Povešena lobanja s širokim čelom in polkrožnimi, navzgor zasukanimi rogovi se zoži v gladko usnjat gobec z mogočno brado. Rahlo izbočene oči so obdane z močnimi rjavo-rdečimi obrvmi. Ti silaki lahko tečejo s hitrostjo dirkalnega konja in preskočijo dva metra visoko oviro. Človeku se običajno izognejo. Moč čeljusti daje slutiti, v kako trdih razmerah so se morale te živali nekoč – v ledeni dobi – naučiti preživetja. Človek jih je pred 87 leti skoraj povsem iztrebil, preživelo je le nekaj primerkov v živalskih vrtovih.

Ameriškega bizona in zobra, ki ju imajo mnogi znanstveniki za isto pasmo, lahko uspešno križamo, saj sta bližnja sorodnika. V nemščini sta v ožjem sorodstvu tudi poimenovanji zanju – Bison (bizon) in Wisent (zober), ki izhajata iz istega indogermanskega korena za besedo Wiese (travnik), pojem, ki je pomenil gnijoče ali trohneče rastlinske ostanke pa tudi izločke z izrazitim vonjem, na primer po mošusu, ki ga zobri oddajajo med rukanjem. Zobro so bili plen človeka, ki jih je lovil z naprednimi lovskimi tehnikami, predvsem zaradi krzna. In kot že v ledeni dobi so bili zobrom njihova moč, spoštovanja vredna pojava in izjemna priljubljenost med lovci v pogubo.Ti gospodarji gozdov so bili prek tisoč let ekskluzivna tarča knezov, kraljev in cesarjev – od visokega srednjega veka do 19. februarja leta 1919. Tistega dne je neki poljski divji lovec, odpuščeni knežji gozdar, ustrelil še zadnjega živečega zobra v Puszczi Białowieski. V Pirenejih je Bison bonasus izginil okoli leta 1400, v Franciji in na Švedskem okoli leta 1000, v Angliji okrog leta 1100, v zahodni Nemčiji okrog leta 1400, na Madžarskem pa v 16. stoletju. V Vzhodni Prusiji, Rusiji in Romuniji se je to govedo obdržalo do 18. stoletja, na Poljskem celo do začetka 20. stoletja, najdlje v Puszczi Białowieski.To prastaro gozdno območje je bilo pet stoletij gosposko lovišče litovskih vojvod, poljskih kraljev in ruskih carjev. Ko se je revir izpraznil, so ga spet napolnili z uvoženo divjadjo. Le pri zobrih so rezerve že zgodaj pošle: leta 1821 je v pragozdu živelo še 732 primerkov, sto let poz­neje jih ni bilo več. Kmalu za tem, ko je bil ustreljn zadnji na prostem živeči zober, je nastopil veliki trenutek v življenju dveh primerkov v ujetništvu: samca Plebejerja in samice Plante, zadnjih dveh plodnih poljskih zobrov. Zobra, ki sta tudi sama izvirala iz białowieške linije, naj bi bila daljna predni­ka skoraj vseh današnjih evropskih nižinskih zobrov.

Prvi korak je naredil zoolog Jan Sztolcman. Kot predstavnik Poljske na prvem mednarodnem naravovarstvenem kongresu v Parizu leta 1923 je predstavil načrt rešitve zobrov, pri čemer se je naslonil na uspešne poskuse Američanov pri načrtni vzgoji prav tako skoraj povsem iztrebljenega ameriškega bizona. Še isto leto je bila pod poljskim in nemškim vodstvom ustanovljena Mednarodna družba za ohranitev zobrov.Takrat je po Evropi v živalskih vrtovih in na prostem živelo še 66 nižinskih zobrov ter zadnji primerek že domala izumrle podvrste planinskega zobra, znamenitega samca z imenom Kaukasus v lasti hamburškega trgovca z živalmi Carla Hagenbecka. Pred začetkom razmnoževanja preživelih osebkov so raziskovalci proučili njihov izvor in dedne zapise.Rezultati so bili porazni. Zaradi prestaranosti, bolezni in genetske nečistosti je bila večina živali neprimerna za vzrejo čiste nižinske pasme. Le prastarša iz Pszczyne in pozneje njun vnuk Plisch ter štirje drugi so bili genetsko ustrezni. Kaukasusa so poskusili križati v ločeno linijo. Leta 1932 so začeli voditi natančen rodovnik zobrov. V njem so popisani vzponi in padci reševanja tega goveda: izgube med drugo svetovno vojno, neuspehi v živalskih vrtovih in vzrejnih ogradah, kjer so se pogosto rojevali mešanci, in nazadnje katastrofa pozimi leta 1953/54, ko je precej veliko čredo v Pszczyni pokosila epidemija slinavke in parkljevke. Zabeležen je tudi vzrejni preboj v Białowieżi.Trinajstega septembra 1952 so iz gojišča izpustili dva mlada samca, Pomruka in Popasa. Plischova potomca sta dobro prestala prvo zimo v pragozdu. Naslednje leto so vzreditelji za njima poslali dve samici.

Leta 1957 se je v Puszczi Białowieski v divjini rodil prvi zdrav mladič. Poskus se je posrečil. Danes lomasti po gozdovih in livadah Białowieże čreda 351 divjih goved, skoraj tako kot nekoč. Vsega skupaj živi danes približno 3000 zobrov. Približno tisoč primerkov nižinske pasme se prosto giblje v poljskih, beloruskih in litovskih rezervatih, nadaljnjih 300 jih je v vzrejnih postajah. S paritvijo zadnjega planinskega zobra Kaukasusa s primernimi samicami nižinske pasme je nastalo 1600 potomcev, od tega jih 800 živi v naravi v zavarovanih čredah v Rusiji, na Poljskem in v Ukrajini, približno 900 pa v živalskih vrtovih in vzrejnih centrih po vsem svetu. Tovrstni križanci so bili medtem priznani kot samostojna podvrsta.Središče vzreje zobrov je vsekakor Puszcza Białowieska, zgodovinsko zrasla enota pragozda in praživali, ki že dolgo velja za meko biologov in prijateljev narave. Gozd vsako leto sprejme približno sto tisoč obiskovalcev, vendar večina nikoli ne uzre po gozdovih razkropljenih čred. Smejo pa si ogledati živali v ogradi, postavljeni posebej za obiskovalce. Vzrejna postaja je tabu. V izolirani, 80 hektarjev veliki obori, zavarovani z visokimi palisadami, pod strogim veterinarskim nadzorstvom vzdržujejo stalno rezervo dveh ducatov živali.Center je namenjen tudi regeneraciji samcev. Njihova umrljivost in dovzetnost za bolezni (na primer tuberkulozo) je večja kot pri samicah. Mlade samce redno izmenjujejo in jih po kuri z močno krmo spet spustijo na prostost.Vendar niti karantena niti drugi varnostni ukrepi niso mogli preprečiti vdora posebej zahrbtnega obolenja – balanopostitisa. Gre za bakterijsko vnetje penisa; tako prizadeti samci so neprimerni za razplod. Bolezen se je pred nekaj leti pojavila pri prosto živečih zobrih, vendar kljub pospešenim naporom in raziskavam zanjo žal še niso našli zdravila.Varuhi neverjetnega vzrejnega uspeha v Białowieżi tega ne slišijo radi, toda za biologe in genetike so stvari jasne: izjemno visoka stopnja parjenja v ožjem sorodstvu izredno povečuje nevarnost okužb in epidemij. “Genetski material današnjih zobrov pravzaprav vedno kaže sliko istega osebka,” trdi profesor Janusz Gill, strokovnjak za fiziologijo vretenčarjev v Varšavi. Da bi vsaj pri hranjenju izključili latentno tveganje okužbe, uporabljajo za krmo le biološko neoporečne, ekološko pridelane izdelke. Majhno število rezervnih živali v vzrejnem centru je gotovo povezano s specializirano prehrano, toda zakaj je treba dodatno krmiti tudi na prostem živečo čredo? Biologi menijo, da bi se moral stalež divjadi uravnavati po naravni poti, brez človeških posegov s hranjenjem in podobnim. Navsezadnje je čreda z največjo dovoljeno gostoto štirih zobrov na hektar za dobrih sto glav presegla zgornjo mejo habitata.

Drugačno stališče pa zastopajo gozdarji in še zlasti direktor naravnega parka.“Zobri tekmujejo za hrano s številnimi domačimi rastlinojedci,” pravi Jozef Popiel. “Da jih ne bi izrinili losi, jeleni, srnjad, divje svinje in bobri in da ne bi poginili od lakote, jih moramo vsaj pozimi krmiti.” A po dosedanjih izkušnjah je bil kralj gozda zaradi pomanjkanja naravnih sovražnikov še vselej v prednosti.

Povzeto po: Rolfu Bökemeier-ju, GEA 2006